Vegova na First Global Challenge 2017

Tekmovanje First Global Challenge 2017 bi verjetno šlo mimo vseh očes in ušes, če ne bi ameriška administracija blokirala pridobitev viz ekipi Afganistana, ki so jo sestavljala sama dekleta, in ekipi Gambije. Novica je bila objavljena v vseh vidnejših medijih po svetu in tako opozorila, da tako tekmovanje sploh obstaja. Vize so bile odobrene šele po intervenciji ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko se je ta za to osebno zavzel. Na tem tekmovanju je tudi Slovenijo zastopala njena ekipa: David Kraševec, Luka Maček in Mark Breznik, dijaki Vegove Ljubljana, in eden od njihovih mentorjev, Aleš Volčini, ki tam poučuje strokovne predmete in ki je napisal tale krajši dnevnik.

Petek, 14.07.2017

Pristali smo na letališču Dulles, takoj po nevihti, med katero se je shladilo vse do 14 ℃. Že tako smo imeli zamudo zaradi naključnih varnostnih pregledov v Amsterdamu, a smo morali čakati še približno 45 minut, da so dovolili, da se letalo sme približati terminalu. Res je še malo pihalo in malo je še padal dež, bali so se tudi statične elektrike, ki bi se med nevihto lahko nabrala na letalu, a vseeno smo imeli potovanja čez lužo počasi vrh glave. Po pregledih in carinskih procedurah smo se odpravili po prtljago in nato na izhodu poiskali predstavnike First Global-a. Sledile so komplikacije s prtljago, ki je šla s svojim vozilom posebej naprej, in čakanje na prevoz v Thurston Hall, kjer je bilo zbirno mesto vseh 163 ekip.
Zrak je bil zadušljiv, hitro se je spet segrel do 35 ℃ in je bil skoraj do konca nasičen z vlago.
Končno je po nas prišel avtobus. Pravi šolski avtobus rumene barve. Stlačili smo se noter. Za noge spet ni bilo dovolj prostora, saj so ti avtobusi namenjeni osnovnošolcem. V center smo se vozili skoraj eno uro. David je pripomnil, da ni nikoli mislil, da se bo kje vozil s takim avtobusom. Makes two of us.
V centru je vladala kar precejšnja zmeda, mi pa smo morali še poiskati našega robota, ki je štiri dni prej prispel z DHL-om. Ob registraciji so nam povedali, da nas bodo poslali na drugo lokacijo, Trinity Washington University. Malo smo bili razočarani, saj je to pomenilo kar precejšnjo oddaljenost od znamenitosti, ki smo si jih želeli ob večerih pogledati, povrhu pa tam blizu ni bilo trgovin. A se je hitro pokazalo, da je to manjši problem. Našega robota namreč ni bilo nikjer. Po povpraševanju in paniki so nas potolažili, da nas bo robot čakal naslednji dan v DAR Constitution Hallu, kjer bodo priprave in tekmovanje. Right.
Prevzem z DHL-om Avtobus nas je približno ob 21h prepeljal na Trinity, kjer nas je pričakal Karl. Na vprašanje, kdo hoče iti prvi v sobo, smo se zagrebli in tako nam je prvim izročil ključe. Kot mentor sem dobil sobo 506, Mark svojo 504, Luka in David pa skupno 503. Vse sobe so imele po dve postelji. Gor smo se odpravili z dvigalom, ki je bilo videti staro in dotrajano, a med nadstopji je vozilo zelo hitro.
Prvo presenečenje je sledilo takoj po prihodu v peto nadstropje oz. četrto, saj Američani pritličja štejejo kot prvo nadstropje). Odklenem in stopim v sobo. Vame udari hladen, a zatohel, zoprno kiselkast zrak. Klima je bila v pogonu, zrak pa zadušljiv, da bolj ne. Nekdo potrka na vrata. Odprem in pred vrati stoji Mark.
»V moji sobi je že nekdo notri.«
»Kaj?«
»Trije so notri, dva sta na postelji in eden na tleh.«
Smešno. Pogledam in res je soba bila že zasedena. Just great.
»Če ti ni zoprno, se lahko vseliš v mojo sobo. Notri sta dve postelji. Ali pa če greva najprej do Karla.«
Pa sva šla najprej do Karla. Karl je bil strašno presenečen, saj menda ključev od 504 ni dal nikomur. Nato smo se dogovorili, da bova sobo delila z Markom, ostalo pa bomo urejali naslednji dan. Okay.
Vrnila sva se v sobo in najprej odprla okna. Iz klime je še vedno vel zrak čudnega vonja, zato sva jo raje ugasnila. Tudi mikroflora na njej ni ravno vzbujala zaupanja. Oprema je bila verjetno še iz 80 -ih, dotrajana, a še uporabna. Kljuka na vratih je bila značilno ameriška – z vrtečim gumbom za odpiranje in ključavnico v sredini ter ni ravno dajala občutka varnosti. Počutil sem se tako, kot bi bil v igri Fallout. Črne žimnice so bile praktično nove, novejši stoli so bili na pol gugalniki. Blazina je bila napolnjena z nekim zračnim polnilom, a ni bila neudobna. Zatohel vonj je izginjal hitro, na znosno raven je padel že do naslednjega dne, do konca našega bivanja pa na komaj zaznavno raven. Mogoče smo se pa samo privadili...
Toaletni prostori so bili kombinirani s tuši, pisoarjev ni bilo videti nikjer. Kasneje smo ugotovili, da zato, ker smo bili v dekliškem internatu oz. dijaškem domu. Navadili smo se tudi na to.
Hodnik Za večerjo smo pojedli še tisto nekaj hrane, ki smo jo prinesli s sabo. Spravili smo se tuširat in spat. Zunaj smo slišali še nek prepir in nekdo je govoril, kako da bo poklical policijo. Malo smo gruntali, kam smo padli, a je hrup kmalu potihnil in vse je bilo spet mirno. Finally.

Sobota, 15.07.2017

Naslednje jutro se je začelo zelo zanimivo. Maria, ki je nadomeščala Karla, je povedala, da so zasedeni do konca oz. prenapolnjeni in da manjkajo žimnice (verjetno je manjkala tista iz 504, na kateri je spal tisti na tleh). Nekomu je zato odstopila svojo in si prinesla spalno vrečo, nato pa odstopila še to. Nekdo je moral celo prespati v avli spodaj na kavču.
Ušteli so se, da so med tekmovalci tudi dekleta, ki bi jih morali ustrezno ločiti. Dobili pa so samo imena, po imenih s celega sveta pa niso mogli ugotoviti, kam kdo sodi. Tudi Frank, član osebja First Global, je to noč prespal v kombiju in je bil zjutraj zelo neprespan in slabe volje. Ugibali smo, da je bil verjetno prav on tisti, s katerim se je Karl prepiral prejšnji večer, saj bi moral imeti eno sobo zase.
Seveda je bila prva stvar vprašati Franka, če so našli našega robota. Odgovor je bil, da nas verjetno čaka v DAR Hall-u, ali pa nam bo Tom iz servisa pomagal sestaviti novega. Right.
Preden je prišel avtobus, sta se Mark in Luka odpravila v bližnjo delikateso po nakupih, a sta takoj prišla nazaj praznih rok, saj se le-ta odpre šele ob 8h, torej čez eno uro.
Po nas je prišel avtobus in nas odpeljal v DAR Constitution Hall, prizorišče priprav in tekmovanj.
Prostori za priprave so bili v pritličju okoli centralnega koncertnega prostora in kleti, ekipe pa zelo neenakomerno razporejene. V kleti s precej manjšo površino kot pritličje je bila skoraj polovica ekip in dobesedno ni bilo enega prostega kvadratnega metra, razen ob bližnjem servisu. Osvetljava je bila jakosti sveč, po dve ekipi sta si delili eno mizo z enim samim stolom.
Gneča je bila nepopisna, ljudje so iskali svoje robote, ki so jih tja pripeljali ločeno od ekip. Večina ekip jih je hitro našla, le nekaj nesrečnikov, med njimi tudi mi, pa ne. Ukrajina svojega ni uspela pripeljati v ZDA, ker ga med prestopanjem letalska družba ni pravočasno pretovorila, in je prišel šele naslednji dan, dve ekipi sta svojega izgubili na poti, našega, ki smo ga v Thurston Hall poslali po DHL-u, pa tudi ni bilo nikjer. Ekipa Bahraina je prišla z enodnevno zamudo, a so robota kmalu našli. Malo manj so bili zadovoljni, ko so ugotovili, da imajo prenočišče tam kot mi, a da tam ni več prostora in si morajo najti zasebno bivališče.
Po uri iskanja smo angažirali še nekaj prostovoljcev in osebja, a zaman. Veliko nam je pomagal g.Gagan, član indijske ekipe, ki je bil iz nekega razloga zelo dobro informiran, kam se obrniti. Frank in ostali so tudi poskušali pomagati, a veliko učinka ni bilo. Nekdo iz servisa se je spomnil, da je videl škatlo, a je Mark pravilno posumil, da jo je videl zgolj na videu, ki smo ga objavili na spletni strani Youtube. Po kosilu, sendvič in čips, smo približno ob enih že obupovali, da robota morda sploh ne bomo več videli.
Mr. Gagan in Mark Zjutraj od 8h do 11h so potekala še srečanja mentorjev z direktorjem Joe Sestakom, kjer je Joe, bivši kongresnik in mornariški častnik, razlagal, kako so prišli do take svetovne udeležbe, nekaj anekdot, kako vojska lahko samo ustavi konflikt, ne more pa ga razrešiti in kaj nameravajo s tekmovanjem v prihodnosti. Nekdo je omenil, kako je imela zgodba o afganistanskih dekletih velik odmev v javnosti in je nehote naredila veliko reklame za dogodek, še posebej po tem, ko se je ameriški predsednik menda osebno zavzel za odobritev viz. Joe je dejal, da mora osebje, ki izdaja vize, po službeni dolžnosti predvidevati, da želi prosilec ostati v ZDA za vedno, ta pa mora dokazati nasprotno. Do dovoljenja za vstop ali vize so prišle vse prijavljene ekipe, tudi ekipe Afganistana, Burundija in Gambije.
Joe Sestak Po sestanku sem ob 11h ujel še Liz, ki je obljubila svojo pomoč pri iskanju našega robota.
Ob 14h še vedno ni bilo nič novega, zato smo se odločili stvar vzeti v svoje roke. Mark in David sta se odpravila v Thurston Hall, da bi situacijo preverila na kraju samem, Luka in jaz pa sva počakala v DAR hallu. Čez tričetrt ure je od Marka prišel SMS, da robota nista našla, da pa imata novice. Cliffhanger.

Z Lukom sva ugibala: robota nista našla, imata pa novice. Kakšne? Najbrž vesta vsaj, da je prispel. Morda celo, kaj je z njim. Ali ga je nekdo videl ... Mark verjetno namerno ni povedal kakšne novice , torej so najbrž dobre. Namerno naju je pustil v negotovosti. Cheeky.
Mark in David sta se vrnila. Ko sta po paketu povprašala v Thurston Hallu, so ju skorajda odslovili. Tam je bila skupina varnostnikov. Varnostnica ju je skoraj odslovila, drugi varnostnik, ki se mu je dozdevalo, kaj se je zgodilo, pa je v bližnji govorilnici poklical nekoga iz administracije Univerze Georgea Washingtona (kamor spada Thurston Hall). Prijazna gospa na drugi strani je Marku povedala, da vse pošiljke pošiljajo v poštni center univerze, dva bloka stran, ki je trenutno zaprt. Odprt bo v ponedeljek zjutraj. Great.
Med iskanjem Očitno je bil ta dan za nas izgubljen. Obvestili smo Franka, da gremo nazaj na Trinity sami, ker danes pač ne moremo narediti ničesar in gremo raje malo naokoli. Odpravili smo se do Thurston Halla, da bi se še posebej zahvalili varnostniku, a ga ni bilo več tam. Too bad.
Uro kasneje prileti elektronska pošta: gospa iz administracije je Marka med pogovorom dala trikrat na čakanje in vmes kontaktirala organizatorje, zdaj pa je direktor Joe sporočil, da bo robot dostavljen zvečer v DAR. Hvala, Jake in Joe. Yay.
Mark se je zelo dobro znašel in hitro ugotovil, da storitev Lyft v Washingtonu sploh ni draga in odločili smo se, da se poskusimo z njo vrniti na Trinity Univesity v internat. Prva vožnja z Lyftom je potekala brez zapletov. Med pogovorom z voznikom smo ugotovili, da pozna Slovenijo in jo je pravilno postavil južno od Avstrije, k Trstu. Ko smo ga vprašali, kaj se splača ogledati v Washingtonu, je naštel nekaj standardnih krajev, omenil pa je tudi Baziliko narodnega svetišča brezmadežnega spočetja in vedel povedati, da ima v njem tudi Slovenija svoj oltar. Pohvalil je prvo damo in dejal, da tako lepe prve dame v ZDA še niso imeli. Melanija je Slovenijo očitno dobro postavila na zemljevid, saj nas v času našega bivanja ni nihče vprašal, kje ali celo kaj Slovenija je. Nice.
V internatu smo se malo osvežili in se nato peš odpravili do 4 km oddaljenega trgovskega centra Giant. Sprehodili smo se med tipično ameriškimi vrstnimi hišami, ozkimi in dva nadstropja visokimi, z nekaj malo trate pred vhodom in ugibali, koliko se je tam sploh varno sprehajati. A se v nas ni nihče vtaknil, vmes pa smo lahko videli pred hišami na trati kak neusposobljen starinski avto, osnovno šolo, sladoledarski avto z značilno lajnarsko glasbo in še kaj. Interesting.
V centru smo kupili nekaj pijače (voda iz pipe je bila precej klorirana, celo ustekleničena voda je bila sumljivega okusa – iz nekega razloga je imela dodane minerale ali »minerale«), nekaj toasta, marmelado in arašidovo maslo. Rahlo sem bil znerviran, ker od hrane nismo kupili nič zanimivega, pa sem kupil borovničevo pito ter neke narezane mesnine. Luka je kupil instant rezance, čeprav še nismo vedeli, kje bomo dobili vročo in pravo pitno vodo. Z Lyftom smo se odpeljali tudi nazaj. Meso je šlo zelo hitro, borovničeve pite pa naslednje dva dni ni hotel nihče niti poskusiti, pa je bila zelo dobra. Youth these days..
Izgubili smo praktično ves dan, a smo vsaj z optimizmom zrli v jutrišnjega.

Nedelja, 16.07.2017

Za zajtrk toast, marmelada in arašidovo maslo ter raznorazne pregovorno škodljive sladke pijače. Ob 6:45 so nas z avtobusi odpeljali v DAR. Robota še vedno ni bilo tam, rečeno pa nam je bilo, naj počakamo, da ga bodo že pripeljali. Čakalo pa nas je še drugo presenečenje. Ponoči so nekaj ekip preselili drugam in za razliko od prejšnjega dne se je zdaj človek lahko celo premaknil, ne da bi komu stopil na nogo. Uspelo jim je prižgati tudi dva lestenca in tako se je dalo normalno delati.
Do 12h robota še ni bilo, menda je bil v Thurston Hallu. Spet smo se odločili, da ga gremo iskat sami, ker sicer bo šel še en dan po gobe. Mark in Luka sta se Tomom odpravila v 1 km oddaljeni Thurston Hall, da bi ga prinesli kar peš. Brave.
Ko je trojica bila najbrž že tam, pa so mi prišli povedat, da nas robot čaka gor. Stekel sem po stopnicah in res, naša škatla nas je čakala pred vhodom v DAR. Obvestil sem Marka, da je robot zdaj tu in da lahko pridejo nazaj, z Davidom pa sva škatlo odnesla do servisa, da bi jo tam odprla. A izkazalo se je, da je Tom vzel edini vijačnik s sabo, tako da sva z Davidom potem odvijala 10 cm vijake z izvijači in multifunkcijskimi orodji. Šlo je zelo počasi in še z enim prostovoljcem smo do takrat, ko so Mark, Luka in Tom prispeli nazaj, uspeli odviti polovico vijakov. Z vijačnikom je šlo do konca precej hitreje. Yay.
Priprava robota Odnesli smo škatlo na naš prostor in sestavili robota, ki je bil podrt ravno toliko, da je bil pripravljen na varen prevoz. Po testiranju smo ga odnesli na pregled in tam so se stvari malo zapletle. Med kontrolorjem in razširitveno enoto smo namreč uporabili USB-povezavo, ker povezave RS-485 nismo mogli nikakor usposobiti. Komisija je vztrajala, da preidemo na RS-485, pa smo potem skupaj ugotovili, da povezava res nikakor ne dela. Rešitev je bila menjava kontrolne enote, jaz pa sem morda naredil napako, ko nisem zaradi večje zanesljivosti zahteval tudi menjavo razširitvene enote in vseh kablov. Čisti rez pač. Ker se je res mudilo, smo menjali samo kontrolno enoto. Na zamenjano enoto je bilo potrebno ponovno naložiti program (bili smo pripravljeni in smo imeli smo rezervno kopijo) in ponovno nastaviti, kateri motor in kateri senzor je na kakem priključku. Postopek se sliši enostaven, a ne z obstoječo programsko opremo. Na srečo se je Mark izredno dobro oborožil z iPripomočki in z Lukom sta dala vse od sebe, da smo dobesedno nekaj sekund pred zadnjim možnim treningom, načrtovanim za našo ekipo, imeli robota v delujočem stanju. Vsaj tako smo mislili, saj je sem ter tja prihajalo do manjših tehničnih težav s povezavami. Temu tako osebje kot mi nismo pripisovali večjega pomena, saj je bilo precej brezžičnih dostopnih točk v okolici in ker se je to občasno dogajalo tudi drugim. Mistake.
V naslednjih urah smo še opravljali razne izboljšave, saj je robot med transportom rahlo spremenil svoje dimenzije. Vmes sta potekali še dve generalki otvoritve, kjer so tekmovalci prihajali na prireditveni prostor z nacionalnimi zastavami. Da ima problem z ločevanjem Slovenije in Slovaške še kdo drug, je med generalko ugotovila tudi slovaška ekipa, ki je na vprašanje prostovoljca, ki je pošiljal ekipe na prizorišče, »Slovenia?« najprej odgovorila pritrdilno. Funny.
Dve slovenski ekipi Do konca dneva smo še ugotovili, da povezava med tablico in robotom čedalje pogosteje pada dol in preroško ugotovili, da bo to še problem.
Sledila je uradna otvoritev, ki so jo prenašali tudi preko spleta. Med govorniki sta bila predsednik Joe Sestak in ustanovitelj Dean Kamen. Tisti Dean Kamen, ki je pred leti svetu predstavil dvokolesnik Segway. Za govornika, ki naj bi navdahnil zbrane srednješolce, so čisto po ameriško za najbolj primernega povabili nekoč južnokorejskega imigranta, sedaj predsednika svetovne banke, Jim Yong Kima. Po končani otvoritvi so se na zaslonu prikazala imena ekip, ki naj počakajo na prizorišču, saj da jih bodo obiskali diplomatski predstavniki njihovih držav. Prišli so predstavniki večine držav, a slovenske smo čakali zaman, kljub temu da smo z zastavo zelo opozarjali nase.
Luka, David in Mark s slovensko zastavo Vrnili smo se v internat. Naredili smo analizo stanja, bili zadovoljni, da smo sploh prišli do robota, skrbelo pa nas je padanje povezave. Za večerjo smo se odločili, da gremo ven na kakšno pico ter našli Pizza Domino v bližini, a se je izkazalo, da jo tam lahko dobiš samo za sabo. Na srečo je bil takoj zraven Subway, kjer so nam naredili ne ravno poceni, a vseeno velike in dobre sendviče. Še preden smo pojedli, se je že pošteno stemnilo in ko smo se odpravili v Seven Eleven, dvoje vrat stran, je bilo tam že nekaj nesrečnikov, ki so prosili za drobiž za kak sendvič ali kaj drugega. Neki ženski sem dal pet dolarjev in popolnoma spregledal, da je bilo tam več ljudi z istim problemom. Malo mi je postalo zoprno, kajti prodajalne so bile nekako na samem, a me je pogled na dva policista v trgovini pomiril. Kupili smo še nekaj stvari za zajtrk, naročili Lyft in se izpred trgovine odpeljali domov. Voznica je bila prijazna in zgovorna, povedala je, da dela podaljšani delovni čas in da bo zato zamudila prvo epizodo nove sezone Igre prestolov, a da bo že bolje.

Ponedeljek, 17.07.2017

Jutranja gneča je podaljšala čas prevoza na naši relaciji za skoraj 20 minut. Tokrat ni šlo brez hupanja in izsiljevanja prednosti, a na srečo ni bilo nobene škode.
Prvi dan uradnega tekmovanja nas je pričakal s štirimi igrami, kjer smo bili v različnih aliansah.
Dar Constitution Hall Prva tekma je bila daleč od načrtov. Po cca. 20 s se je povezava prekinila in fantje so se mrzlično trudili, da bi jo vzpostavili še pred koncem tekme. Neuspešno.
Drugo tekmo smo odigrali normalno.
Tretja tekma je bila svetel primer sreče v nesreči. Kmalu po začetku igre je povezava padla dol, takoj po tistem, ko smo zadeli ob robota nasprotnika in mu nehote izpulili baterijo in ga popolnoma onesposobili. Naš robot pa, namesto da bi se ob padcu povezave varno ustavil, je šinil naprej, se zabil pod most in popolnoma blokiral žogice, ki so prihajale spodaj ven. Preostali del naše ekipe je ta čas pridno čistil, kar je bilo žogic na igrišču, novih žogic ni bilo, pred koncem igre pa smo uspeli ponovno vzpostaviti povezavo, a se z robotom nismo utegnili obesiti na ograjo (del igre, 20 točk), ker je kmalu spet padla dol. Kljub temu smo nasprotnike premagali za eno točko. Nizozemci so bili kljub zapletu strašno veseli, ker so za sabo že imeli en poraz. High five.
Način, kako je padla povezava, je presenetil in vzbudil zanimanje tehnične podpore, saj bi se moral robot ob izgubi povezave brezpogojno ustaviti. To je nakazovalo resen problem v opremi. Eden od prostovoljcev iz tehnične podpore je predlagal, da prestavimo kontrolno enoto, ker da kabli drsijo po terenu in da to povzroča prekinitve. Malo nam je bilo čudno, ker teh problemov doma nismo imeli, a smo se vseeno odločili za premontažo. Med montiranjem je nekomu uspelo odtrgati žico napajalnega kabla do razširitvene enote. Ni mi bilo jasno, kako se je to zgodilo ob sicer previdnem ravnanju in po premisleku sem prišel do zaključka, da je bil kabel tam nalomljen že od jutra, ko smo menjali nadzorno enoto in da ga je skupaj v kontaktu držala le skrčljiva cev za izolacijo. Zamenjali smo vse napajalne kable in povezava potem ni več padala dol. Vendar pa smo imeli v naslednji tekmi še vedno zanimivo nadaljevanje tehničnih problemov.
V četrti tekmi se je izkazalo, da je zdaj problem še v igralni ploščici, gamepadu, ki je ravno tako izgubljal povezavo. Še posebej je bilo čudno videti, ko je tablica kazala, da je gamepad priklopljen, čeprav je bilo več kot očitno, da ga tam ni. Luka je za vsak slučaj naredil posnetek s telefonom. Po tekmi smo problem uspeli replicirati pred tehnično podporo, ki je bila nad dogodkom vidno presenečena. Nato nam je dala nov gamepad, v naši programski kodi popravila nekaj vrstic zaradi »znanih« hroščev ter z nekim servisnim programom stabilizirala delovanje. Na prizorišču smo ostali skoraj do 20h, ko so v hali ostali skorajda samo še varnostniki, a so vsaj problemi nekako izginili. Finally.
Ker je avtobus ob 20h že zdavnaj odpeljal, smo se v svoji režiji najprej odpravili v Pizza Hut in naročili vsak svojo pico. Za slovenski okus niso bile nič posebnega, je bila pa izbira dodatkov kar velika. Luka, Mark in David so svoje pice dobili, moja je malo zamujala, picopek pa je po treh picah izgledal brez dela. Nekdo je pripomnil, da bi se na mojem mestu že pritožil, meni pa se ni nikamor mudilo. Ko so ostali skoraj že pojedli, sem le vprašal, če bo moje naročilo kmalu. Picopek je rekel, da bo nekaj pogledal, izginil nekam zadaj (kasneje se je izkazalo, da je šel preverit naročilo), prišel nazaj, se opravičil, povedal, da bo vzelo 10 minut, ponudil, naj si izberem 2-litrsko plastenko pijače in dal zraven kar šest kozarcev. Ponudbo sem sprejel, ko mi je zagotovil, da ne gre na njegov račun. Fantje so bili presenečeni, jaz pa ves pameten in zadovoljen, da sem dokazal, da se tudi s potrpljenjem kaj doseže. Nekaj kosov pic je ostalo, pa smo jih poleg dveh kozarcev vzeli s seboj. Zunaj je že bila trda tema. Sleepy.
Preden smo popadali spat, smo lahko še ugotovili, da je nekdo zamenjal napisa za moške in ženske toaletne prostore. Very funny.

Torek, 18.07.2017

Jutranja gneča je spet podaljšala čas potovanja na prizorišče tekmovanja, a ni bilo hudo. Ta dan sta nas čakali še dve tekmi in izvedli smo še nekaj minornih popravkov na robotu.
Po odigrani peti tekmi, ki smo jo za razliko od ostalih tekem končno lahko odigrali brez tehničnih problemov, smo se malo sprehodili okoli DAR Constitution Halla, se slikali pred Washington Monumentom, Ameriškim Rdečim Križem in Belo hišo ter se malo razgledali po bližnji okolici. Obletavali so jo helikopterji, policije je bilo vsepovsod polno, sem pa tja pa je v coni prepovedanega letenja pristajalo kako letalo na letališče Ronalda Reagana v bližini. Obetalo se je k nevihti, zato smo pri vrnitvi malo pohiteli.
Šesta tekma je bila zelo zanimiva, tudi kazalo je zelo dobro. Manjši zaplet je nastal na koncu pri obešanju robota, rahlo je popustil kavelj in se je ujel za las za rob. Luka je posvaril ostale, naj se nihče ničesar ne dotika, a se je vendarle našel nekdo iz alianse, ki se je naslonil na ograjo, jo premaknil in s tem robota dokončno porinil dol. Oh well.
Ko je bila šesta in zadnja tekma za nami, so fantje obsedeli, kot bi jih izklopil, in prav videlo se je, kako je popustil adrenalin.
Popoldan je bila zaključna prireditev, kjer so podelili nagrade v več kategorijah. Glavno nagrado v glavni kategoriji je dobila ekipa, ki je zastopala Evropo, drugo nagrado so podelili Poljski, za tretjo se pa nismo več zanimali. Naša ekipa se je uvrstila na 78. Mesto. V tolažbo nam je bilo, da so za nami bili Albanija, Lesoto, Tanzanija, Turkmenistan, Kirgizija ..., pa tudi Francija, Belgija, Nizozemska, Rusija, UK, USA in Kanada.
Previdno smo spakirali robota ter ga odnesli pred vhod. Slovake sem vprašal, kaj bodo počeli naslednji dan, pa so dejali, da so jih povabili na kosilo na slovaško ambasado.
Odhod Kmalu je prišel avtobus in odpeljali so nas v nazaj internat na predzadnjo nočitev. Za večerjo so šli fantje v bližnjo delikateso, jaz sem pa dokončal borovničevo pito.

Sreda, 19.07.2017

Končno smo imeli prost dan, zato smo zjutraj kljub dragocenemu času spanje potegnili do pol desetih. Ob šestih zjutraj sem opazil, da so v našem nadstropju samo še ženski toaletni prostori. Very funny again.
Zanimivo, da nikoli nismo videli, kdo naše prostore sploh vzdržuje. Vedno so bili zjutraj snažni, pomiti in koš za smeti prazen. Tudi dvigalo, ki se je enkrat ali dvakrat pokvarilo, je bilo vedno kmalu v pogonu.
Približno ob osmih sem spodaj slišal neke glasove in pogledal skozi okno. Zunaj pred vhodom sta bili parkirani dve policijski vozili, dva policista sta se pogovarjala z našo oskrbnico in se kmalu nato odpeljala. Malo iz dolgčasa, malo iz radovednosti sem se sprehodil po našem nadstropju, si ogledoval opremo in našel še drugo dvigalo. Nekatere ekipe so ta dan že odhajale in dve sobi sta bili odprti in razmetani, kot da je nekdo zelo malomarno in v naglici odhajal. Messy.
Ko smo končno vsi vstali, so fantje šli v bližnjo delikateso na zajtrk, jaz pa sem počakal v sobi. Po zajtrku smo se odpravili v muzej aviacije in osvajanja vesolja Smitsonian. Tja smo prispeli približno ob pol dvanajstih. Vstop je bil brezplačen, so pa nas na vhodu pregledali, kot da se najmanj vkrcavamo na letalo. Ker ni bilo vstopnine, smo si ob treh lažje privoščili prigrizek v muzejskem McDonaldsu. Ogledovali smo si tudi spominke, a smo nakupe pustili za konec, ko bomo vedeli, kaj vse ponujajo. What a mistakea to makea.
Smitsonian Za ogled smo namenili dve uri, a je zapiranje muzeja ob pol šestih zvečer prišlo tako iznenada, da nismo utegnili kupiti niti enega spominka. Sicer je bilo 15 minut prej po ozvočenju opozorilo, da nekaj zapirajo, a smo ga zanemarili, ker je bilo govora samo o galeriji, ki smo si jo trenutno ogledovali. Praktično pa so ob pol šestih vse obiskovalce po kavbojsko nagnali ven. Tudi v trgovino s spominki se ni dalo več. How rude.
Windows 2000 Odpravili smo se proti centru mesta, a ko smo prišli tja, razen trgovin, ob katerih se je denarnica kar skrčila, ni bilo videti ničesar posebnega. Menda je zvečer tamkajšnja razsvetljava zelo umetniška. Ker čakati na večer ni imelo smisla, smo naročili Lyft in si šli pogledat Lincoln Memorial, če je res tak, kot v Planetu opic.
Naredili smo še kak kilometer in se usedli na klop ob reki ter tuhtali, kaj gremo še lahko gledat. In ugotovili smo, da še nismo šli pogledat nobenega trgovskega centra. Za konec dneva smo si potem ogledali še dve trgovini (BestBuy in Target) v 7 km oddaljenem trgovskem centru, kjer smo nakupili nekaj malenkosti za domov in na pot.

Četrtek, 20.07.2017

Napočil je dan, ko se je bilo treba pripraviti na povratek. Po zajtrku smo spakirali prtljago in do 10h pospravili sobo. Vmes je od nekod prišla novica, da pogrešajo šest članov ekipe Burundija, ki je stanovala v isti stavbi. Policija spodaj dan poprej in nepospravljena soba sta nenadoma dobila smiseln zaključek. Izginili so menda še pred podelitvijo nagrad, dva pa so danes že opazili na meji s Kanado, kjer bodo najbrž iskali azil.
Ker smo imeli še dve uri časa, smo se odpravili na ogled Bazilike narodnega svetišča brezmadežnega spočetja, ki je bila del samega kampusa. Stavba je kar velika in površen ogled je vzel uro in pol. Bogato okrasje je kazil delovni oder, nad katerim dokončujejo osrednjo kupolo, ki bo nared konec leta. Spodnji prostori so bili opasani z marmornimi ploščami, na katerih so bili izpisani donatorji, namen ali v spomin koga je bil prispevek darovan. Ko smo že ugibali, ali je naš prvi voznik Lyfta zamenjal Slovenijo s Slovaško, pa smo spodaj med kapelicami zagledali tudi Marijo Pomagaj z Brezij. Duhovnik je tam ravno maševal, pa smo jo slikali samo od daleč. Na poti ven smo se ustavili še v prodajalni spominkov, kjer sva David in jaz kupila nekaj stvari za domače.
Marija Pomagaj z Brezij Ko smo se vrnili, je trajalo še nekaj časa, da je po nas prišel avtobus in nas odpeljal v Thurston Hall, od tam pa z naslednjim avtobusom na letališče Dulles. S pomočjo telefonske aplikacije letalske družbe KLM smo opravili prijavo na let še v internatu in si tako na letališču prislužili prednostno obravnavo. Ko smo oddali robota med prtljago in opravili preglede, je bilo na voljo še nekaj časa za kosilo. Po njem pa sem si vzel nekaj minut za nekaj spodbudnih besed ob zaključku poti. Fantje so v robota vložili ogromno časa, trpelo je zdravje in šolski uspeh, tvegali so popravne izpite, rezultat pa je bil, kot je bil. Fantom je bilo potrebno povedati, da so se ne glede na rezultat dobro odrezali, da sem bil vesel, da pritiski niso razbili enotnosti in da niso zašli v konflikte, da niso popuščali do samega konca, da so se borili kot levi, da so se izkazali tako, kot je treba in da sem nanje ponosen. Realnost je pač taka, da je zmagovalec samo eden, prvi poraženec je že drugi na lestvici in da je povsod zraven tudi kakšna kuhinja. Napetost je vidno popustila. To bi moral narediti že prej.

Petek, 21.07.2017

Ko smo z letalom prispeli v Francijo, smo se čutili doma, kljub temu da smo bili šele v Franciji. Še dobro, da imamo Evropsko unijo. Večina se nas je strinjala, da imamo Amerike za nekaj časa dovolj. Bo že nekaj na tem, da moraš v tujino, če hočeš ceniti, kar imaš doma.

Ekipo, ki je zastopala Slovenijo na First Global Challenge 2017, so sestavljali dijaki Vegove Ljubljana: Luka Maček, Mark Breznik, David Kraševec, in prof. Aleš Volčini kot mentor. Pri gradnji robota sta sodelovala še dijaka Vegove Jernej Možina Macarol in Gašper Hribar. Dijake je izbrala in za intervjuje ter nastope v angleškem jeziku pripravila njihova profesorica angleščine, ga. Vida Vidmar. Pobudo za udeležbo na tekmovanju je dal Rok Capuder z Zavoda 404, ki je zagotovil opremo in delovni prostor. Nasvete, tehnično pomoč in pomoč pri delu s stroji so zagotavljali Matevž Zorec in drugo osebje Zavoda 404.